Sobota v šestindvajsetem tednu med letom

Vsi poznamo tisti trenutek, ko se nam zdi, da smo končno razumeli pravila igre. Ko se zdi, da smo sestavili vse koščke sestavljanke in da slika pred nami končno daje smisel. Job, mož, ki je v svojem trpljenju izgubil prav vse – svoje imetje, svojo varnost, svoje zdravje in svoje otroke – je dolgo iskal ta smisel. Iskal ga je v razpravah, v tožbah in v vprašanjih, ki so udarjala ob nebesa. Danes ga slišimo reči: »O stvareh sem govoril, ki jih nisem razumel, o stvareh, ki so zame prečudovite in jih ne poznam.«

To je priznanje, ki ga je težko izreči. Priznanje, da so nekatere stvari preprosto prevelike za naše človeške roke. Benjamin Vo, naš dragi Ben, je bil fant, ki je ljubil logiko. Bil je fant, ki je s svojo briljantno inteligenco raziskoval svet matematike in tehnologije, fant, ki je v svojem GitHub repozitoriju gradil jasne, urejene svetove. Bil je fant, ki je razumel, kako delujejo letala, in ki je s svojo družino – z očetom, mamo in bratom Ryanom – odkrival svet z natančnostjo in radovednostjo, ki sta bili daleč pred njegovimi leti.

In vendar, Benjamin je bil v svojem bistvu veliko več kot le briljanten um. Bil je fant z neverjetno nežnim srcem. Pomislite na tisto podobo, ki jo nosite v spominu: Ben, ki se v svoji otroški iskrenosti in globoki empatiji odloči, da bi za strica Williama, ki je trpel zaradi kapi, daroval ves svoj hranilnik. Ni ga razbil, ni ga izpraznil, ker ni bilo potrebno – a ta ponudba, ta pripravljenost, da bi dal vse, kar ima, za nekoga, ki ga ima rad, je bila v očeh Boga čista ljubezen. To je bila njegova resničnost. To je bila njegova 'mala pot'.

Danes, tri mesece po tistem junijskem dnevu, ko je Ben odšel v nebeško domovino, se mnogi od vas počutite, kot da sedite v tisti Jobovi tišini. Sprašujete se, kje je smisel v izgubi, ki se zdi tako nesmiselna. Alan, Thao, Ryan… vem, da se v vajinih srcih, v tistih urah, ko se spominjate vsakega njegovega nasmeha, vsakega trenutka, ko je Ben rekel 'oči' ali 'mami', pogosto poraja tista težka, tiha misel: 'Kaj če bi bila bolj pozorna? Kaj če bi storila več? Ali bi lahko kaj preprečila?'

Poslušajte me zdaj zelo pozorno. Niste krivi. Bolezen, ki je odnesla našega Bena, ni bila kazen. Ni bila posledica nobene vajine napake ali opustitve. Kot je Jezus v evangeliju zavrnil iskanje krivcev za človeško trpljenje, tako danes on prihaja k vama, da sname to breme z vajinih ramen. Nekatere stvari v tem krhkem, minljivem svetu se zgodijo zunaj vsakega človeškega dosega. Nobena budnost, nobeno znanje, nobena ljubezen – in vajina ljubezen je bila neizmerna, bila je najvarnejše zavetje, kar jih je Ben poznal – ne bi mogla preprečiti tistega, kar je bilo zapisano v nebeških knjigah. Ben je bil v vajinih rokah varen, ljubljen in popolnoma sprejet do zadnjega diha. Odložite ta kamen. Bog vas ne obtožuje; zakaj bi se torej vi obtoževali? Vi ste dali vse, kar ste imeli, in Ben je to vedel. On je čutil vajino ljubezen kot najvarnejše zatočišče na svetu.

Jezus v današnjem evangeliju pravi: »Ne veselite se, da so vam duhovi pokorni, ampak veselite se, ker so vaša imena zapisana v nebesih.« To je točka obrata. Jezus nas vabi, da ne iščemo svojega veselja v stvareh, ki jih lahko nadzorujemo, v uspehih, ki jih lahko dosežemo, ali v logiki, ki jo lahko izračunamo. On nas vabi k veselju, ki temelji na tem, da smo njegovi. Benjaminovo ime je zapisano v nebesih. On ni več omejen s telesom, ki ga je izdalo. On je zdaj v tistem prostranstvu, ki ga je tako rad opazoval skozi okna letal, a zdaj ga opazuje iz samega središča Božje ljubezni.

Spomnite se sanj, ki jih je imel njegov oče. Sanje, v katerih je Ben rekel: 'Ba, testov je konec, vse sem opravil.' To je glas našega Bena. On je zdaj tisti, ki vas čaka. On je tisti, ki vas spremlja. Ryan, dragi brat, vem, da ti je težko. Vem, da je tvoj svet postal tišji. A ne pozabi: ti nosiš del njegovega nasmeha. Ti si tisti, ki nadaljuje njegovo pot radovednosti in ljubezni. Vsakič, ko boš videl letalo na nebu, ko boš začutil tisto posebno povezanost, ki sta jo imela, vedi, da je on tam. On je tvoj nebeški brat, ki te ima rad z ljubeznijo, ki ne pozna konca.

Benova ljubezen še vedno deluje. Vsakič, ko nekdo v njegovem imenu prejme pomoč, vsakič, ko se v tistem vodnjaku v Cà Mau, ki nosi njegovo ime, vlije čista voda, Benovo srce še naprej bije. On ni mrtev; on je le prestopil v tisto 'večnost', ki jo je Bog položil v njegovo srce. Ne bojte se živeti naprej. Bog vas ne kliče k temu, da bi pozabili, ampak k temu, da bi spomin na Benjamina spremenili v upanje. Ko boste naslednjič pogledali v nebo in zagledali letalo, ne glejte le na stroj. Glejte na tisto svobodo, ki jo zdaj uživa on. On vas čaka. On vas gleda. In tista ljubezen, ki vaju je vezala na zemlji, je tista vez, ki vaju bo varno držala vse do tistega dne, ko se boste spet srečali v objemu Očeta.

Dragi moji, danes, ko boste odšli iz te cerkve, si vzemite s seboj tole: niste sami. Bog je z vami v vsaki solzi, v vsakem spominu, v vsakem trenutku, ko se vam zdi, da ne zmorete več. In Ben… Ben je tisti, ki vaju spodbuja. On vaju ima rad z nebeško ljubeznijo, ki ne pozna konca. Naj bo ta mir, ki ga svet ne more dati, danes vajino zatočišče. Naj bo tista majhna, a mogočna pripravljenost, da darujemo, kar imamo, tista nit, ki vas vodi naprej. Bodite nežni drug do drugega. Bodite potrpežljivi s svojo žalostjo. Bog vas ne meri po vaši popolnosti, ampak po vaši ljubezni. In v tej ljubezni ste že zmagali. Amen.